Morje Idej Neznosen ta svet, a še nočem umret. Mislim in sanjam o njej. Je kruta resnica, ji vlada krivica. Ne morem nikakor naprej... Moč zanke na vratu, moč ostremu bratu upada, ko mislim na to, da norost ji ugaja, njen smeh jo izdaja. Besede prekrite s krvjo... Uooo… Zdaj tudi jaz začutil sem potrebo. V glavi morje idej me vodi naprej. Naj sonce žge osovraženo osebo. Naj čuti, kako je to, trpeti za njo. Je dolgo življenje, le kratko trpljenje. Potreba zavita v en gen. Bo konec ljubezni, te čudne bolezni. O zanki naj misli le njen…